IZ SRCA V SRCE, Jure Potokar

IZ SRCA V SRCE

Zelo redko se še zgodi, da me kakšna plošča preseneti. Ne toliko s kakovostjo, ki jo morda od izvajalcev pričakujem. Prav tako ne z odličnim izborom glasbe in sijajno interpretacijo, ki tudi nekako sodi v takšen kontekst. Preseneti me z nečim, kar je v današnjem ubožnem času, ko so v glasbi bolj od odličnih avtorjev, pevcev in instrumentalistov pomembni didžeji, ki zlagajo skupaj fraze ali kar cele komade, in ko je pevec lahko že čisto vsak, bolj ali manj izrazita govorna napaka in slaba izgovorjava pa sta prej prednost kot slabost, kajti tako poslušalec težje razume abotnosti, ki se pojejo in je slišati bolj kul.

Zadnjič me je tako presenetila nova plošča Bogdane Herman in Jureta Torija z naslovom Čas je, ki je tiho izšla pri založbi Klopotec, čeprav z glasbo, ki jo ponuja, odpira svetove, za katere lahko rečem, da bi bil zares greh, če jih ne bi spoznali. Dueti glasu Bogdane Herman, ene največjih mojstric vokalnega izražanja, kar jih pri nas preporemo zadnja deseletja, in harmonike Jureta Torija, enega najbolj svežih in domiselnih virtuozov na tem pogosto zaničevanem glasbilu, so namreč tako enkratni, neposredni, topli in ganljivi, da jih je užitek poslušati. Najbolj morda zato, ker skozi preproste, vendar čudovito lepe melodije dokazujejo, da smo si ljudje lahko na zunaj različni, v notranjosti oziroma v duši pa nas družijo čustva, ki imajo morda različna imena, prepoznamo in razumemo pa jih vedno in popolnoma nezmotljivo.

Čas je namreč prinaša trinajst zelo raznolikih glasbenih biserčkov z različnih meridianov in iz različnih časov, pravzaprav tako raznolikih, da ob prvem pogledu na samosvoje zasnovan ovitek niti ni mogoče reči, kaj jih druži. Gre za za pisano zbirko ciprskih, italijanskih, ruskih, bosanskih, slovenskih in judovskih ljudskih pesmi, ki se jim pridruži nekaj izjemnih stvaritev iz našega časa in so jih podpisali takšni mojstri, kot so Shane MacGowan (Pogues), Tom Waits pa Jure Hbscher in Vlado Kreslin. Nenavadno torej, ampak ko začneš ploščo poslušati, tudi popolnoma logično in čudovito privlačno. Ne samo, kot že rečeno, zaradi cele mavrice človeških razpoloženj, ki jih skozi pesmi spoznavamo, ampak tudi zaradi fantastične izvedbe, v kateri se glasova pevke in harmonike prepletata na zmeraj nov in presenetljiv način, ne da bi bila kdaj drug drugemu napoti in ne da bi kadarkoli imela kakšno drugo vlogo kot na najbolj neposreden način prenesti sporočilo vsake pesmi do poslušalca. Bogdana Herman je izbrala pesmi s težo, pesmi, ki ostanejo v ušesu, ko jih enkrat slišimo, pesmi, ki jih v takšni ali drugačni izvedbi večinoma poznamo, toda s svojim glasom in interpretacijo jim je dala razsežnosti, ki jih morda nismo pričakovali. Jure Tori je dodal spremljavo, ki je vseskozi zadržana, skoraj vseskozi v vlogi sijajno kontrastnega ozadja izjemnemu glasu. Niti enkrat ni slišati ničesar, kar bi spominjalo na dvoboj in niti enkrat ni slišati ničesar, kar bi poslušalčevo koncentracijo odvračalo od pesmi. In ko se brezhibno zasnovani dramaturšiki lok plošče po zaključni, naslovi Waitsovi pesmi Time konča, ne moremo drugače, kot da začnemo še enkrat od začetka.

Toliko nepotvorjenega, prvinskega zvočnega razkošja, kot ga je slišati na plošči Čas je, zlepa ne boste našli, v enaki meri pa to velja tudi za razpoloženjsko paleto, ki nam jo glasbenika posredujeta. Vsega tega tudi sama ne bi zmogla, če ne bi v svojem delu resnično uživala in če ne bi zaupala in verjela drug v drugega. Prav to je najbrž predzadnji kamenček, ki iz njune plošče naredi mojstrski mozaik. Zadnjega, pa zato nič manj pomembnega, so dodali tisti, ki so njuno muziciranje v kranjskem kulturnem centru Creinativa lani posneli (Iztok Zupan), zmiksali (Zupan in Jure Vlahovič) in masterirali (Neven Smolči?). Zaradi njih glasbenika pred nami dobesedno zaživita.

Jure Potokar

POLET, Šund

Share:

Leave a Reply