Jure Tori in Ewald Oberleitner v Cankarjevem domu, Mario Batelić

Jure Tori in Ewald Oberleitner v Cankarjevem domu

Konec lanskega leta sta nas harmonikar Orlekov Jure Tori in avstrijski veteranski kontrabasist Ewald Oberleitner presenetila z izvrstnim albumom Reflection of Memory / Odsev spomina. Seveda je bilo le vprašanje časa, kdaj bomo temu imenitnemu duu po svečani, z gosti ozaljšani premieri v Torijevih domačih Trbovljah lahko prisluhnili tudi v sončni prestolnici. Priložnost za preverbo, kako je samosvoja transžanrska melanholija z dodatki hudomušnih in poplesavajočih prvin slišati v živo, smo dobili v za to primerni Okrogli dvorani osrednjega kulturnega hrama, ki jo je publika napolnila do polovice, z aplavzi, odobravanjem in klici pa do vrha!

Naša junaka sta na oder prišla nekako sramežljivo, kot da to počneta prvič in svojevrstna zadržanost je morda edina resna pripomba lepo izpeljanemu sporedu. Jure Tori je v tej zadržanosti prednjačil, a le v skopih nagovorih in napovedih. Ko pa je raztegnil meh, se je spremenil v malega meharskega vražička mimogrede, igral je stoje ki se je potopil v svojo muziko in iz harmonike izvabljal raznovrstne in nenehno prepletajoče se zvoke od tihih piskanj ta-visokih tipk do razkošnih akordov in solaž, ko se ti je zazdelo, da meh raztegujeta vsaj dva.

Oberleitnerju se je, nasprotno, poznalo, da je stari maček med muzičisti; ob kakšnem internem pogovoru ali dogovoru s Torijem se je le namuznil, praktično pa se je ves čas smehljal. Njegov prispevek k Torijevi avtorski godbi je bil veliko bolj slišen kot na albumu, saj je bil zven njegovih strun bolj v ospredju, bolj neposreden, kar nekajkrat pa si je vzel prostor za kakšno gladko drsečo solažo, ki je denimo napovedala naslednji takt skladbe. Tudi Torijev meh se je slišal bolj rezko, bolj živo, tako da so tudi prevladujoči melanholični komadi zaživeli v rahlo drugačni, manj otožni niansi.

Glasbenika sta usklajeno in z nalezljivim užitkom do igranja nanizala vse skladbe z albuma, tako da sta na neizogibnem dodatku, ki ga je zahtevala navdušena publika, urezala Jessico legendarnih Allman Brothers Band. Tudi na tujem terenu sta dokazala mojstrstvo, saj je ta priljubljena tema iz hipijevskih časov, ki sta jo odigrala z vsemi izvirnimi zasuki in spremembami ritmov in melodije, dobila čisto nov zven in prepričani smo, da je kdo izmed poslušalcev ni prepoznal in morda narobe sklepal, da gre za njuno skladbo. Malo manj verjetno je, da je kdo to pomislil ob drugem dodatku, ko smo slišali zelo učinkovito izpeljan standard House of the Rising Sun, ki ga ja Tori zasukal v še bolj bluesovsko smer, s številnimi navdihnjeno odigranimi soli, ki so dopolnjevali nosilno melodijo. Morda je škoda le, da si nista spisala drugačne playliste in da nista podobno sočnih in izvirnih predelav znanih komadov odigrala že v glavnem delu koncerta ter za bis prihranila kak original.

Toriju in Oberleitnerju je prisluškoval Mario Batelić

Mario Batelić

Radio Študent

Share:

Leave a Reply