TISTI, KI NAVDIHUJEJO, Jure Potokar

TISTI, KI NAVDIHUJEJO

TISTI, KI NAVDUHUJEJO

Jure Tori: Tisti (Klopotec 2012)

To je že na pogled nenavadna plošča. Sestavljata jo dva okrogla kosa debelega kartona, ki ju povezuje lesen čep, med njima pa je nanj nasajen CD in okrogli kosi papirja z informacijami o glasbi in izvajalcu. Vse to skupaj drži lesen zatič, ki je na karton privezan s tanko konopljeno vrvico. Zelo drugače. Zelo ekološko. In ne nujno najbolj praktično.
Ampak praktičnost je bila pri plošči Tisti, ki jo je za prav tako nenavadno in zadnje čase vse bolj prodorno domačo založbo Klopotec posnel harmonikar Jure Tori, vsekakor globoko v ozadju. Morda ga nekateri še zmeraj bolj poznajo kot člana zasavske zasedbe Orleki, toda v zadnjih letih je Tori z vrsto koncertov in plošč že dokazal, da je eden najbolj izvirnih mojstrov tega glasbila, še zlasti pomembno pa je, da ga niti najmanj ne zanima zgolj virtuozno in rokohitrsko drvenje po tipkah, ki ga mnogi tako častijo, ampak predvsem iskrena, čustveno razkošna muzika na izmuzljivem robu džeza, etno glasbe in improvizacije.
Ob tem ima Tori dar, ki je še kako dobrodošel. Njegove skladbe so izrazito melodične, rade gredo v uho in tam tudi ostanejo. Nič čudnega torej, če so poslušalci odlično sprejeli njegova sodelovanja tako z instrumentalisti (kot je kontrabasist Ewald Oberleitner) in pevci (kot je Bogdana Herman). Na plošči Tisti, posneti v živo na ljubljanskem gradu in v Delavskem domu v Zagorju (snemalec, mešalec in producent je bil seveda Iztok Zupan), pa se Tori predstavlja popolnoma sam, torej kot solist in hkrati tudi (z eno izjemo) kot avtor vseh skladb. Pravzaprav se mi zdi, da bi za te skladbe bolj ustrezala oznaka improvizacije ali variacije, kajti navdahnila jih je vrsta pesmi, ki so jih napisal Toriju ljubi pesniki Rudi Medved, Tjaša Koprivec, Nande Razboršek, Andrej Guček in Jana Sen. Poslušalcu natisnjeni verzi omogočajo, da spozna, na kakšen način Tori preinterpretira pesmi, toda za uživanje v virtuozno izvedenih, melodično razkošnih in čustveno prekipevajočih zvočnih impresijah silno raznolike dolžine, pravzaprav to sploh ni pogoj. Ko se namreč enkrat uglasi z zvočnim tokom, se znajde na potovanju, ki je grenko-sladko kot življenje in zdi se, da tudi polno nostalgičnih spominov na postaje s tega potovanja, ki so seveda pri vsakem nekoliko drugačne, pa vendar jih povezuje skupna rdeča nit. Torijeva glasba se pogosto zdi kot dj vu, kot nekaj, kar smo nekoč že poznali, a smo potem nekako zavrgli, izgubili oziroma nam je ušlo iz spomina. Dovolj je kratka fraza na harmoniki, da nam pred očmi zariše osupljivo natančno podobo iz bolj ali manj oddaljene preteklosti, da nam obudi spomin na droben vendar po svoje ključen dogodek iz življenja.
Po svoje gre torej točno za tisto, kar skušajo z besedami povedati pesmi, sredstva pa so kljub vsemu popolnoma drugačna in so zato, ker glasba ne potrebuje posrednika, ker deluje neposredno na čustva in razpoloženje, morebiti še toliko bolj učinkovita. Učinkovita tudi zato, ker premore fantastičen obseg zvočnih odtenkov in na trenutke prav zastrašujočo dinamiko, ki je ob površnem poslušanju harmonike niti ne zaznamo, tukaj pa tudi zaradi izjemno zvestega zvočnega zapisa pride do izraza tako, kot se ne spomnim niti na nekaterih podobnih mojstrovinah drugih mojstrskih harmonikarjev, kot sta Piazzolla in na primer Richard Galliano.
Teh imen ne omenjam kar tako. Jure Tori s ploščo Tisti zgovorno dokazuje, da je na svoji glasbeni poti prišel tako daleč, da za ustvarjanje prepričljive in očarljive glasbe ne potrebuje več podpore sodelavcev. Če jih bo še vabil k sodelovanju, jih bo predvsem zato, ker mu bodo omogočili ustvarjati glasbeno vizije, ki presegajo okvire enega samega glasbila in glasbenika. Tako kot je to na njegovi pravkar objavljeni plošči Wine Caf, na kateri mu družbo delata kitarist Eduardo Cantizanetti in kontrabasist Ewald Oberleitner.

Jure Potokar

Jure Potokar

Pogledi, april 2012

Share:

Leave a Reply