Tisti, sam na vrhu, Andrej Hočevar

Tisti, sam na vrhu

Ko je pred približno šestimi leti naš harmonikar Jure Tori, z eno nogo v zasedbi Orlek, stopil z drugo še na svojo samostojno glasbeno pot, je takoj pokazal, da je izviren glasbenik s samosvojo vizijo, ki je mnogo ušes, tudi zahtevnejših, precej hitro prepričala, ne da bi morala zaradi tega žrtvovati nekakšno preprosto neposrednost. Njegovo sodelovanje z avstrijskim kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem se je izkazalo za izjemno plodovito, saj ostaja tako rekoč edina stalnica Torijevega samostojnega ustvarjanja že vse od njunega sodelovanja na albumu Odsev spomina iz leta 2006, ki je v nekem smislu začrtal Torijevo nadaljnje ustvarjanje. Izraz, ki sta ga takrat posrečeno ustvarila Tori in Oberleitner, predstavlja s svojima melodičnostjo in barvno sugestivnostjo podstat kasnejših posnetkov, saj se na njih ne nazadnje pojavljajo tudi vedno nove predelave nekaterih takratnih kompozicij. Letos je Jure Tori izdal kar dva albuma, in sicer enega z novim triom (v katerem se jima je pridružil argentinski kitarist Eduardo Contizanetti) in enega povsem brez spremljave. Oba, vsak po svoje, vsebujeta Torijevo prepoznavno melodiko med ljudskim in umetnim: eden je vztrajanje pri že slišanem, medtem ko je drugi gotov umetniški vrhunec.
V živo posnete skladbe z albuma Wine Caf kombinacija Torijevih skladb z albumov Odsev spomina in Najin dan ter treh Contizanettijevih prinašajo znane melodije z novimi odtenki in občasnimi zasuki. Novi trio, ki zveni zadovoljno ubrano, jasno pokaže, da Jure Tori svoje skladbe res že dodobra pozna in ve, kako jih igrati. Glede na dodatnega glasbenika, tokrat še enega solista (prej je bil tretji član zadržani tolkalec Ganesh Anandan), ima Tori nekoliko več manevrskega prostora, saj lahko sproščeno prehaja v ozadje ali pa pusti kitari, da zapolni nekatere harmonske vrzeli. Ker ne gre za nove skladbe, lahko rečem, da je Tori s svojim triom spretno ujel kavarniško vzdušje in ohranil tako nekaj izrazne eklektičnosti kot tudi bistvene melodike. Kljub nekaterim skladnim zvočnim dodatkom kitarista (mimogrede, ta zveni mnogo preostro, prevelik poudarek daje na visoke tone) še zmeraj mislim, da sta Tori in Oberleitner povsem samozadostna in kot duo tudi najboljša: namesto očitnih podaj med solažami namreč ustvarjata sklenjen zvočni tok onkraj razmejitev med vodilno in spremljevalno vlogo. Za razliko od Anandana se Contizanetti barvno resda bolje vključuje v njuno igro, vendar se očitno v spremljevalni vlogi ne počuti tako dobro (in v tem triu sta obe vlogi spet ločeni). Mojim ušesom bi se namesto kitare bolj prilegel klarinet ali trobenta (zamišljam si, denimo, duo Richarda Gallianoja in Paola Fresuja). Tori in Oberleitner tako slejkoprej predstavljata hrbtenico in glavne zvočne kodre, medtem ko je Contizanetti (ne proti pričakovanjem) najboljši v treh lastnih skladbah. Od teh je posrečena predvsem Patagonia, ki se nekoliko približa mehkejšemu folkovskemu jazzu v slogu Pata Methenyja, medtem ko trio drugje zveni bolj kot približek Ala di Meole z albuma World Sinfonia. Tori sam se tokrat še bolj izkaže v svoji prilagodljivosti in izrazni širini, zaradi kitare pa žanrska eklektičnost, ki se dotakne tudi latinskoameriških ritmov, deluje skladneje. Wine Caf je dober album, vendar njegove novosti ne pomenijo presežka. Zapolnjevanje vrzeli lahko pač pomeni tudi zmanjšanje vsebinske napetosti.
Če album Wine Caf predstavlja nekakšno variacijo na že znane teme, pa je Tisti, nasprotno, nov in povsem samosvoj izdelek, ki vsem prejšnjim postavlja novo merilo. Čeprav med Torijevimi novejšimi izdelki nemara še najbolj izstopa njegovo sodelovanje s pevko Bogdano Herman na albumu Čas je, s katero sta na izviren način predelala znane ljudske in druge viže, pa je solistični album Tisti vendarle nepričakovani presežek, ki upravičeno krona Torijevo dosedanje glasbeno ustvarjanje. Na njem se je namreč Tori uspel v intimnem, mestoma posvečenem vzdušju povsem osredotočiti na sidrišče svojega izraza, ki ga določa predvsem prefinjen občutek za funkcionalno, všečno melodiko. Torijeve skladbe navdihnile so jih priložene pesmi različnih avtorjev zvenijo prav na tem albumu še posebej mehko in znano, saj zna Tori iz svoje harmonike izvabljati čutne aluzije na neko zlato, romantizirano ljudskost (denimo v slogu Mlakarjeve Vandime), katere zmožnost neposrednega nagovora tiči skrita, a neizbežna pod plastmi Torijevega avtorskega, močno individualiziranega izraza.
Album Tisti tudi zahtevnejša ušesa takoj odnese na svojih mehkih zvočnih valovih, ki ustvarjajo v glavnem vtise prijazne spokojnosti, čeprav v njihovem izpovednem jedru opazimo nekaj introvertiranega poglabljanja v bolj melanholična sanjarjenja. Jure Tori v svojih kompozicijah, ki imajo ponekod značaj navdihnjenih, impresionističnih jazzovskih improvizacij, razgrne pahljačo raznolikih čustvenih sugestij od ljubezni do osamljenosti, od temnih jarkov žalosti do spokojne nežnosti in neobremenjene igrivosti. Toda tisto, kar je pri tem seveda najboljše, je način, kako Tori vsa ta občutja združi; četudi nekatere skladbe bolj očitno ostajajo pri enem samem čustvu, jih večina sproščeno prehaja iz enega v drugo in tako spleta bogato sugestivnost, katere kompleksnost odlično zagotavlja Torijev občutek za barvo in dinamiko (ponekod so uporabljeni celo šumi, zgolj perkusivno tapkanje in subtilno raztegovanje meha). Manj posrečeni sta le dve klavirski skladbi; če je Tori ob albumu Čas je povedal, da je nekatere skladbe najprej preizkusil na klavirju, zvenita ti enako kot poskusa, iz katerih lahko še kaj nastane. Česar jima (ob izrazitih palimpsestnih navezavah) manjka, je predvsem barvno razlitje čez rob sladkobnih harmonij, ki nekoliko spominjajo na dela lafurja Arnaldsa. Veseli me, da na posnetkih ni recitacij poezije, kajti Torijeva glasba nikakor ni zgolj ozadje, pač pa svoja pesniška izhodišča daleč presega.
Temu finemu čustvenemu prepletu ustreza motivno bogastvo, ki ga Jure Tori razkriva v igrah naraščanja in sproščanja napetosti. Mnoge Torijeve skladbe vsebujejo motive in harmonije, ob katerih se Tori v naraščanju napetosti ustavi, da bi jih umetelno zasenčil s poskočnimi frazami, in jim nato doda še globino z mnogimi barvnimi odtenki. To so trenutki, ko Torijev introvertirani rallentando preide v zasanjani rubato, ko čas izgine, ker ga je treba ponovno premisliti in ker je čustvo, ki ga raziskuje, v tisti točki preveč kompleksno, da bi ga lahko zadovoljivo opisal en sam trenutek. Zato ima Torijeva glasba največ napetosti prav tam, kjer enemu akordu postopoma dodaja toliko novih odtenkov, da postane harmonija nezadostna kategorija. Ta zvočna barvanja ustrezajo mnogim čustvenim odtenkom in premenam, ki jim Tori dovoli, da prosto zažuborijo in se nekoliko razlijejo po tipkovnici, preden jih spet nežno povzame prijetna fraza in jih vrne v varno zavetje.
Kljub bogati sporočilnosti Jure Tori prav na albumu Tisti ostaja kar najbolj osredotočen na tisto zvočnost, ki je res njegova vsebinska mnogoplastnost tukaj ne pelje v žanrsko eklektičnost, temveč, prav narobe, ponuja toliko boljšo priložnost za osredotočenost na najintimnejšo in najbolj izvirno obliko. Čeprav Torijeve skladbe vsebujejo elemente tako ljudskega izročila kot tudi (sodobne) klasike in seveda jazzovskega songa, so na albumu Tisti vsi organsko združeni. Prav zato je Tisti Torijev doslej najboljši izdelek, s katerim se Wine Caf še dodatno po zaslugi novega člana v tem pogledu pač ne more primerjati. Tisti je album, s katerim se je Jure Tori uvrstil med najboljše: po eni strani se približa domišljenim portretom med ljudskostjo, avantgardo in klasiko Guya Klucevska (albuma Scenes from a Mirage in The Well-Tampered Accordeon), po drugi pa kompleksnemu, nadvse sugestivnemu svobodnemu izrazu mojstra bandoneonista Dina Saluzzija (album Andina). Zaradi vsega omenjenega je Tori še naprej naš najprepoznavnejši harmonikar, ki je letos presegel samega sebe.

Andrej Hočevar

ODZVEN http://www.sigic.si/odzven/tisti-sam-na-vrhu

Share:

Leave a Reply